V sredo, 19. maja 2010, je v organizaciji Društva Asociacija v Stari Mestni elektrarni – Elektro Ljubljana potekal posvet Vlaganje v kulturo in nevladne organizacije, ki je v konstruktivnem dialogu združil predstavnike in predstavnice nevladnih organizacij, odločevalce, podjetja in raziskovalce.
V omizju, ki ga je moderirala Vesna Čopič, strokovnjakinja za kulturne politike in strateški menedžment v kulturi, so sodelovali Janoš Kern, direktor ustanove Imago Sloveniae, Igor Lah, poslovnež in zbiratelj, Maja Lapajne, direktorica marketinga v družbi Trimo, d.d., Stojan Pelko, državni sekretar na Ministrstvu za kulturo RS in Andrej Srakar, doktorski študent na Ekonomski fakulteti. V občinstvu je bilo evidentiranih 42 udeležencev.
Sogovorniki so v dinamični debati s kritično distanco pojasnili kompleksen kulturnopolitični, ekonomski in družbeni vidik zasebne skrbi za kulturo ter s stvarnim pogledom ovrgli marsikatere mite in verjetja o donacijah, sponzoriranjih in vlaganjih v kulturo.
Na vprašanje, kaj bi bilo potrebno storiti, da bi bile za sponzorje zanimive tudi nevladne organizacije in manjši producenti, Janoš Kern odgovori, da je bistveno, da se poveča odmevnost projektov NVO, ker imajo v primerjavi z velikimi javnimi zavodi manjše možnosti za pridobitev sponzorjev. Zato bi bilo potrebno delati v smeri večje prodornosti NVO, katerih težava je, da imajo zaradi omejenih sredstev pomanjkljivosti v kadrovskih, prostorskih, pa tudi tehničnih potencialih. Kern vidi odgovor na to situacijo v mreženju, ki bi omogočalo skupne storitve za manjše producente (npr. skupna storitev za stike z javnostmi in promocijo). Večjo vidnost pa bi omogočilo tudi povezovanje programov. Prav tako je neizkoriščeno področje povezovanja javnih zavodov in NVO, čepav je v zakonu zapisano, da je to eden od bodočih načinov razvoja kulture. Kern meni, da bi moralo na tem področju Ministrstvo za kulturo najti model, kako vzpodbujai javne zavode, da bi več sodelovali z NVO, saj zaenkrat javni sektor partnerstvo z NVO večinoma dojema kot konkurenco ali pa kot način, kako po zasoljenih cenah oddjati prostore. Moderatorka Vesna Čopič je dodala, da bi v Sloveniji potrebovali novo organizacijsko kulturo, ki bi določene omejitve, ki izhajajo iz majhnosti države, lahko spremenila v našo prednost.
V zvezi s temo javno zasebnega partnerstva je moderatorka povedala, da je bil v času prejšnje vlade narejen predlog zakona o zasebnih vlaganjih v kulturo, ki pa je ostal “v predalu”. Državnega sekretarja Pelka je vprašala, kakšen je njegov odnos do vložitve v proceduro zakona o zasebnih vlaganjih v kulturo, ki bi vztrajal na davčnih olajšavah za kulturne investicije.
Po mnenju Stojana Pelka je potrebno potegniti temeljno mejo med zasebnim sektorjem in javnim interesom in med nalogami države. Meni, da je v tem trenutku naloga ministrstva prej na novo definirat nekatere zaveze javnega interesa države kot pa da zgolj goji iluzijo oziroma skušnjavo, da je tam nekje zunaj zelo veliko denarja. Pri tem meni, da je potrebno v situaciji krize nekatere od teh prioritet drugače postaviti, pri čemer pa po njegovem prva od prioritet ne bi smele biti davčne olajšave.
Andrej Srakar pove, da znanstveni kazalci kažejo na to, da družba s prehodom v postmodernizacijo prihaja tudi do postmodernističnih vrednot, ki niso nujno vezane zgolj na preživetje. Meni, da vlaganje v kulturo ni izgubljen denar za ekonomijo. V zadnjih letih se pojavlja vrsta študij, ki kažejo na donosnost kulture, a so bile deležne tudi mnogih kritik. Sam meni, da ima kultura vsaj dve vrednosti – ena je ekonomska, drugo pa bi lahko opislali kot psihično zadovoljstvo ali ljubezen do umetnosti in to je del, ki nikakor ni zanemarljiv ter se ga da tudi pokazati v ekonomskem smislu. Srakar meni, da da je sponzorstvo odraz splošne družbene kulture in odnosa do umetnosti. V razvitih državah je več sponzortsva in tudi več različnih oblik sponzorstva.
Maja Lapajne je prepričana, da je kulturno sponzorstvo in donatorstvo dober posel in več kot posel. Vlaganje v kulturo je tudi vlaganje v prepoznavnost, v “podobo” korporativnih in produktnih blagovnih znamk. Ko vlagamo v kulturne, športne in druge dejavnosti gojimo nek zdrav duh v celi družbi, s čimer prispevamo tudi k temu, kakšni bodo bodoči zaposleni in bodoči kupci. Kar se tiče kriterijev za sodelovanje s kulturnimi organizacijami, je pomembno, ali je predlagani projekt v skladu z njihovimi vrednotami – ali je drugačen, inovativen, prodoren, ipd. Pri večini prosilcev za sponzorstvo pogreša ravno prodornost. Meni, da bi kulturne organizacije morale nehati pisati prošnje, temveč podjetjem raje podajati predloge za partnerstva, pri čemer pa je seveda potrebno preučiti tudi vrednote in kulturo podjetja. Nenazadnje je po njenem mnenju potrebno v celotni družbi, ne le pri podjetij, okrepiti zavest o kulturi. Po drugi strani pa bi morali kulturniki bolje spoznati področje managementa in interese podjetij. Država bi lahko prispevala s tem, da bi, na priemr, pri javnih razpisih dala prednost družbeno osveščenim podjetjem, ki vlagajo v kulturo.
Funkcija omenjenega posveta je bila tudi praktično preverjanje dispozicije o Vlaganjih v kulturo in nevladne organizacije, ki sta jo za Društvo Asociacija v okviru projekta Mreženje in krepitev kapacitet nevladnih organizacij v kulturi pripravila Vesna Čopič in Andrej Srakar. Dopolnjena dispozicija s priporočili bo vsej zainteresirani javnosti kmalu dostopna na spletni strani društva Asociacija.