Sara Dirnbek je dramska in filmska igralka. Po končani akademiji je svoje delo nadaljevala kot samozaposlena v kulturi, sodeluje s praktično vsemi gledališči tako na neodvisni kot institucionalni sceni.
Je tudi članica Asociacije, zato smo se z njo v rubriki Iz prve vrste tokrat pogovarjali predvsem o izzivih samozaposlenih v času korone.
Epidemija korona virusa je ustavila praktično celotno umetniško produkcijo. Kako je vplivala na vaše delo, kako ste se spopadli z izzivi epidemije?
Delo igralke na svobodi je že po svoji naravi nepredvidljivo. V nekaj letih, odkar sem končala AGRFT in stopila na trg dela, so se že mnogokrat pripetile t. i. višje sile, ki so mi prekrižale načrte. Epidemija pa je seveda v moje delo zarezala najbolj radikalno. V trenutku, ko se je javno in kulturno življenje zaustavilo, sem vedela, da obstaja možnost, da se projekti, na katerih sem do tistega trenutka delala, sploh ne bodo nadaljevali oz. izvedli do konca.
K sreči sem v obdobjih, ko se je umetniška produkcija vsaj na prilagojen način nadaljevala, večino projektov tudi dokončala (ne pa vseh), vendar sem pred tem vedno znova stala pred popolnim breznom. Vsi dogodki, ki so vendarle oživeli, bi lahko zlahka bili odpovedani neposredno pred izvedbo. Vse delo in prizadevanja lahko v hipu gredo v nič. Nepredvidljivost poklica je z epidemijo tako pridobila nove razsežnosti.
Epidemija je še dodatno pokazala na prekarno situacijo samozaposlenih na polju uprizoritvenih umetnosti. Kje so po vašem mnenju največji izzivi dela na “svobodi”?
Pozicija igralke na svobodi je na nek način protislovna: po eni strani imam svobodo, da lahko iščem, se pogajam in kaj celo zavrnem, po drugi strani pa sem mnogo bolj prepuščena na milost in nemilost okoliščinam, na katere ne morem vplivati.
Številna gledališča so svoje delovanje v času epidemije prenesla na splet. Kako ocenjujete tovrstno digitalizacijo, je to prihodnost ali le začasna rešitev?
Gledališče je vendarle vrsta umetnosti, ki najbolje učinkuje, če se dogaja v živo. Seveda so mešanja umetniških panog zanimiva in dobrodošla, vendar sama vendarle prisegam na sočasno prisotnost nastopajočih in občinstva, na živi stik, na posebno vzdušje, ki se takrat ustvari, na odzivnost in kolektivno doživljanje zgodbe, ki jo uprizarjamo.
Kako gledate na številne pritiske, ki so jih v zadnjem letu s strani vlade deležne ustvarjalke in ustvarjalci v kulturi?
Nekateri posegi bi bili komični, če ne bi bili tako nezaslišani.
Kakšni so vaši ustvarjalni načrti za letošnje leto?
Načrte imam, kako se bo izšlo, pa ne morem vedeti. Upam na najboljše.