Priznani filmar, pisatelj in dolgoletni novinar Erik Valenčič v svojem delu naslavlja ostra družbena protislovja doma in v tujini, saj je oster kritik oblasti in stanja v družbi.
Je tudi član Asociacije – z njim smo se tokrat pogovarjali o stanju kulturne politike.
V zadnjih mesecih smo priča nenehnim napadom na kulturnike – dogaja se kadrovski cunami v institucijah, pritiski na stroko, deložacija nevladnikov, rokohitrska spreminjanja zakonodaje. Zakaj je po vašem mnenju kultura tarča tovrstnih politik?
Ko je SDS na čelu z Janšo pred leti vodil kampanjo proti beguncem oziroma migrantom, je pravzaprav samo poskušal okrog sebe zbrati dovoljšno kritično maso javnosti, da bi lahko začel obračunavati s civilno družbo, ki jo po mojem smatra za resničnega nasprotnika ali pač sovražnika svoji viziji Slovenije. V to trdno verjamem, ker sem ta scenarij preučeval na primeru Madžarske, kjer je Jobbikovo in Fideszovo širjenje sovraštva do Romov in migrantov na koncu preraslo v odprto vojno proti nevladnim organizacijam, kulturnim institucijam, univerzam, medijem itn. Pri nas ni tarča napadov celotno polje kulture, temveč predvsem njen napredni, liberalnejši del – ta del, ki se ga ne da pokoriti in vpreči kot osla, da za sabo vleče mrtvo težo zadrtega fašizma. To, kar mi trenutno doživljamo v Sloveniji, je napad na našo svobodo, kajti svoboda razmišljanja, ustvarjanja in delovanja predstavlja ključno oviro vsem nazadnjaškim naporom in poskusom vzpostavljanja avtokracije.
Na te stvari pa je treba gledati tudi z zgodovinskega vidika. Naši najbolj eminentni kulturniki in umetniki so bili vseskozi preganjani. Zgodovina kulture je zgodovina upora in zgodovina upora je tudi zgodovina kulture. To sta osnovna razloga, zakaj mi kot majhen narod, ki se nahaja na tem srednjeevropskem/balkanskem prepihu, še vedno sploh govorimo svoj jezik. Mi moramo biti na to zgodovino ponosni. Velika večina ljudi ne ve, kdo so bili razni katoliški škofje in drugi zatiralci, ki so spodkopavali temelje naše kulture, vendar vsi vemo, kdo so bili na primer, Trubar, Prešern in Cankar. Kot umetniki, kulturniki in na sploh kot svobodomiselni ljudje se moramo zavedati, da je naša naloga danes ta, da se bojujemo proti zatiralcem kulture in svobode in da sta podlagi za naš boj tako zgodovinska odgovornost kot dolžnost do naših zanamcev.
Na drugi strani vseh teh pritiskov vseeno srečujemo veliko solidarnosti, protestov, peticij in ostalih oblik izražanja nestrinjanja. Kako gledate na ta razvoj dogodkov?
To je prav to, o čemer govorim. Leto 2020 si bomo zapomnili tudi po protestih, številnih avtonomnih akcijah in artivizmu. Vse te stvari so bile zelo dobro dokumentirane in bodo služile tudi kot navdih v prihodnosti. Smatram pa, da je treba ta boj zaostriti. Iz oči v oči se moramo soočiti s tistimi, ki nas preganjajo in ponižujejo.
Na tem mestu izražam vso moralno in kakršnokoli še potrebno podporo Zlatanu Čordiću – Zlatku, ki ga osebno poznam in spoštujem. S svojim angažmajem in aktivizmom nam daje zgled, skuša nam pokazati, da si je treba upati več, zaradi česar si je prislužil javni prezir strahopetcev, samovšečnih moralistov in drugih nagonskih varuhov malomeščanske previdnosti. Enostavno ne morem verjeti, da se je Goran Vojnović v svoji zadnji kolumni postavil na stran Milana Kreka in njegove – milo rečeno – bande ter povsem brezvestno zabil nož v hrbet Zlatku, v katerem bi moral prepoznati tovariša in vsaj potencialnega zaveznika. Kakšen je nauk tega izdajstva? Bomo klečeplazili pred bando, ki nas tepta, in se potem v njeno veselje še brcali med seboj? Prav – ni treba, da so vsem vse akcije všeč, ali pa da jih vsi razumemo na enak način. In prav – naj ima vsakdo pravico do svojega mnenja. Moje je sledeče: vsi, ki ste javno obračunavali z Zlatkom, ste soodgovorni za to, da je bil izbrisan iz razvida kulturnikov. Ko so se na ministrstvu odločali, da ga brezpravno izbrišejo, so upoštevali vaše napade in računali na vašo pohlevnost. Ampak zapomnite si eno stvar: v tridesetih letih prejšnjega stoletja so bili nemški komunisti in liberalci tudi neizprosno skregani med seboj – dokler niso bili potem končno zedinjeni v koncentracijskih taboriščih.
Naj nas Zlatkov primer pomaga združiti. Naj bo jasno, da je napad na kogarkoli od nas v bistvu napad na nas vse.
Vrsto let ste delovali v novinarstvu. Ta vlada že nekaj časa poskuša spremeniti medijsko zakonodajo, vrstijo se pritiski po menjavah vodstva RTV, ukinja se financiranje STA. Zakaj je potrebno po vašem mnenju braniti svobodo medijev?
Osebno nerad govorim o tem, da moramo mi braniti svobodo medijev. Mediji so institucije in imajo na razpolago praviloma velika pravna sredstva, s katerimi se lahko obranijo pred različnimi napadi. RTV-ju to uspeva in videli bomo, kakšne poteze bodo povlekli na STA. Kar pa zadeva nas: to, kar moramo braniti, sta svoboda govora ter izražanja (z določenimi omejitvami, kot sta poveličevanje rasizma, zanikanje genocidov in podobno) in pa pravica javnosti do obveščenosti. Mediji bi morali biti tu na prvih okopih in tisti novinarji, ki svojo nalogo opravljajo vestno, si zaslužijo naše spoštovanje in podporo, tisti, ki ne, pa pač ne.
Bom dal primer: ko je 13. marca nastopila nova vlada, sem od nekih bivših kolegov z RTV-ja poslušal, joj, prejoj, kaj nam bo pa zdaj Janša naredil? »To, kar mu boste dovolili,« je bil moj odgovor. Če se nek medij ne zna postaviti zase, potem kakršnakoli podpora od zunaj skorajda nima smisla. Od devetnajstih let, kolikor sem že novinar, sem jih tri in pol preživel na RTV-ju. Tam sem na različnih nivojih opazil mobing, poniževanja, samocenzuro in podrejanje političnim pritiskom, celo že sami možnosti, da bo prišlo do njih. Ne gre zgolj za RTV, v novinarstvu na sploh ne bi smelo biti mesta za strahopetce in konvertite, vendar jih je žal preveč.
Popolnoma se zavedam, da je nepriljubljeno govoriti o teh stvareh ‘na glas’, vendar ne bom tu razpredal o pomenu svobode govora, hkrati pa prikrival neprijetno resnico. Moja stališča niso posledica tega, da sem že vsa ta leta svobodni novinar ali pa tega, da sem za dokumentarec Koalicija sovraštva v tujini prejel mednarodno priznanje, moj medij (RTV) pa me je nagradil tako, da me je odslovil po – po meni dostopnih informacijah – političnih navodilih. Moja prepričanja in odločenost izvirajo iz tega, da sem bil na Radiu Študent v obdobju, ko si ga je ljubljanski ŠOU (ponovno) poskušal podrediti. Pa mu to spet ni uspelo, ker smo se zavzeli zase in za svoje poslušalke ter poslušalce. Boj je trajal več mesecev. Spominjam se, kako smo takrat celo zaigrali puč; v eter smo poslali še neznane špikerske vajence, ki so javnost obvestili, da je ŠOU prevzel nadzor nad radijem, da prejšnjih radijcev ni več in da bodo zdaj stvari potekale malo drugače… Zgodilo se je to, da so nekateri ljudje dejansko prišli na RŠ zato, da bi ga fizično branili. Takrat smo videli, kako veliko pomenimo tem ljudem in to zavedanje in ta ponos še vedno nosim v sebi. Svoje podpornike smo seveda nagradili z bučnimi aplavzi, jih vse zmedene posedli na kavče in jim dali piti, da so si opomogli. Če bi Simoniti vedel, koliko belega vina imamo na radiu, bi nas verjetno prišel tudi sam osebno podpret.
Ustvarili ste tudi vrsto odmevnih dokumentarnih filmov. Kako na ta vidik vašega dela vplivata tako epidemija kot kolaps filmskega ustvarjanja v letošnjem letu?
Moje delo je trenutno najbolj vezano na zahodno Afriko, kjer s produkcijsko hišo STARAGARA režiram nov dokumentarni film. Delo seveda zdaj stoji, zato se vmes posvečam drugim aktivnostim, med njimi pisanju nove knjige, vodenju pogovorov v okviru Dežele pridnih pod okriljem Slovenskega mladinskega gledališča itn. Hkrati načrtujem potovanje v Libijo v decembru. Naslednje leto bo namreč minilo deset let od padca Gadafijevega režima, kar je privedlo do še ene ‘pozabljene’ vojne, zato razmišljam, da bi tudi tam začel s snemanjem dokumentarnega filma. Namen je in bo vedno isti: obveščati javnost o dogajanju v svetu in naši soseščini, kajti tudi s tovrstnim znanjem se bojujemo zoper sovraštvo in populizem ter njunega otroka – avtoritarizem.
Roko na srce, ne vem, kaj bo prineslo naslednje leto za slovensko filmsko produkcijo, vendar verjamem, da moramo kovati načrte za naprej in jih poskušati udejanjati. Na stran moramo odriniti občutke, da smo obtičali na mestu. Moramo se razvijati naprej, moramo biti karseda ustvarjalni in moramo se boriti – tako zase kot za skupno dobro. Predvsem za skupno dobro. Vem, da še vedno veliko ljudi instinktivno razmišlja, da morajo najprej poskrbeti za svojo zadnjo plat. Vsi vemo, da je tudi v kulturi veliko tovrstnih ljudi. Ampak naj ti ljudje končno že razumejo, da smo prišli do točke, ko skrbeti izključno za lastne interese dejansko pomeni biti kontra svojim lastnim interesom. Ne da se gojiti svojega vrtička sredi puščave.
Med epidemijo s sodelavci ustvarjate Plamenke. Nam lahko poveste več o konceptu, katere teme naslavljate in kaj poskušate z njimi doseči?
Plamenke so, recimo temu, projekt, v katerem je sodelovalo že veliko ljudi in jaz sem zgolj eden od njih. Gre za kolaž fotografij s sporočili, ki jih potem skupaj s primerno glasbeno podlago objavimo na portalu YouTube. Ta sporočila držijo ljudje ali pa jih postavimo na simbolna mesta. Namen je pokazati, da smo zavedni ljudje prisotni vsepovsod. Pri Plamenkah so sodelovali in sodelujejo tovarišice in tovariši s cele Slovenije in tudi Slovenci s celega sveta. S sporočili, ki jih posredujemo, želimo spodbuditi ljudi k uporništvu, želimo pokazati, da tudi ko nas zaprejo v stanovanja, ni nihče izmed nas sam. Konkretno pa nagovarjamo tudi vidnejše predstavnike protestov in različnih aktivističnih skupin. Eno od sporočil, ki smo jih fotografirali na vrhovih slovenskih hribov in gora, pravi: »Ne prepirajte se o tem, katera pot je prava, dokler vse vodijo k istemu cilju.« To je direkten poziv, da se ne smemo med seboj po nepotrebnem deliti. Zadeva je preprosta: smo v boju in v tem boju bomo uspeli skupaj ali pa padli skupaj. Na koncu bo eno ali drugo, nikoli pa se ne bomo mogli otresti tega, da smo – skupaj.
Kakšni so vaši načrti v naslednjem letu, kar se tiče ustvarjanja na področju kulture?
Boj.