V rednem mesečnem glasilu Kulturosfera, znotraj katere raziskujemo kulturne politike ter aktualne izzive na polju kulture in umetnosti, smo se v rednem podcastu tokrat lotili povezovanja skrbi za varstvo okolja in kreativnih industrij.
V času, ko je ekološka katastrofa imanentna, in ko je potrebno veliko energije vložiti v to, da države ukrenejo vse potrebno, da negativne vplive onesnaževanja vsaj zmanjšajo, če že ne preprečijo, se je vseeno potrebno vprašati, kaj lahko za planet storimo kot posamezniki. Smetumet, ki deluje kot društvo in socialno podjetje, že več kot desetletje utira pot okoljsko odgovornemu povezovanju sodobnega dizajna in skrbi za varstvo okolja.
Zaradi epidemoloških razmer smo morali pogovor posneti prek spleta, zaradi česar se opravičujemo za slabšo kvaliteto zvoka. Prisluhnite celotnemu novemberskemu podcastu na tej povezavi.
Maja Rijavec in Alenka Kreč Bricelj pravita, da druga karantena ni takšen šok kot je bila prva, a kot pravi Kreč Bricelj, “že spomladi sva si rekli, da smo v Smetumetu res odporni in vajeni neugodnih okoliščin. Za sabo imamo dobro skupnost, dela nama tako nikoli ne zmanjka, denarja pa je v tem času bistveno manj.” Rijavec dodaja, da so se predavanja preselila na splet, upad prihodkov pa izhaja predvsem iz dela s podjetji: “Izdelki iz odpadnih materialov so za podjetja v času krize prva stvar, ki se ji odpovejo.” So pa zato začeli izdelovati tudi trajnostne maske. “Res nočemo, da ljudje uporabljajo maske za enkratno uporabo, to je enak problem kot s plastičnimi vrečkami,” dodaja Rijavec. V času krize je osveščanje o okolju še vedno izjemno pomembno. “V času epidemije se je res zmanjšalo onesnaževanje zaradi manjšega letalskega prometa, a se je bistveno povečalo onesnaževanje in uporaba enkratne plastike – od mask in rokavic do embalaže za dostavo hrane,” opozarja Kreč Bricelj.
Izzivi gradnje prepoznavne oblikovalske znamke
Smetumet je začel svojo zgodovino pisati leta 2007. Takrat so želeli predvsem osveščati na temo odpadkov, ker se jim je zdelo, da v poplavi tehnicističnega odnosa do smeti manjkajo čustva, da gre pri odpadkih zgolj za negativne konotacije, ne pa za nekaj, čemur lahko vrednost določa uporabnik. “Večina nas je bila iz polja oblikovanja, začeli smo se igrati, delati delavnice in razstave. Zaradi pozitivnih odzivov smo z delom nadaljevali. Da bo poleg nevladne organizacije to nekoč postalo tudi socialno podjetje, ki bo proizvajala lastne izdelke, se nam ni niti sanjalo,” pravi Maja Rijavec.
S svojo linijo izdelkov so želeli prodajati svoje izdelke in prihodke vračati nazaj v osveščevalno dejavnost. “Odločitev da gremo v podjetniško miselnost, kakorkoli se to sliši neoliberalno, je bila odločitev, ki je za sabo potegnila nujo po izobraževanju v to smer. Zraven je spadala tudi blagovna znamka. Izdelovali smo poslovne načrte, novo grafično podobo, vse to je bil dober učni proces, tudi če se načrtov nismo vedno povsem držali,” dodaja Alenka Kreč Bricelj.
“Hočemo, da so naši izdelki trajnostni, hočemo, da je stvar dobra za okolje in za ljudi, hočemo, da so izdelki socialno pravični. Zato delamo stvari izključno lokalno, uporabljamo skoraj izključno odpadne materiale, nadpovprečno za neko izdelavo izdelkov se sprašujemo od kod stvari pridejo, kam grejo, kaj se z njimi zgodi, ko bo njihovega življenja konec. To je naše zelo pomembno vodilo, ko mislimo na nove izdelke,” poudarja Rijavec. Kreč Bricelj dodaja, da se “sprašujemo ne le, kako jih želimo oblikovati, temveč tudi kako jih hočemo uporabljati in za koga je to dobro.”
“Naše vodilo ni le, kako bo izdelek izgledal in kako lep bo. Pomembnejši od vizualnega dela je širši učinek stvari, ki jih naredimo, in kaj lahko naredimo z odpadnimi materiali, ki se jih industrijsko ne da reciklirati. Zanima nas, kako jih lahko uporabimo,” pojasnjuje Maja Rijavec. “Vseeno pa mora biti na konec izdelek hud,” dodaja Alenka Kreč Bricelj. “Če je stvar grda, je tudi jaz nočem, zato morajo biti naši izdelki trajnostni in tudi lepi.”
Več o povezovanju kulture in kulturnih industrij ter varovanja okolja lahko slišite na tej povezavi.