Asociacija poleg samozaposlenih in nevladnih organizacij v kulturi združuje tudi številna stanovska in strokovna združenja.
V tokratni številki Kulturosfere smo se pogovarjali s predstavniki Ustanove lutkovnih ustvarjalcev, ki združujejo javne zavode, ustvarjalce in nevladne organizacije s področja lutk.
V vašem združenju združujete tako javne zavode, kot nevladne organizacije in samostojne ustvarjalce. Na kakšen način usklajujete različne potrebe vaših članov?
Ustanova lutkovnih ustvarjalcev (ULU) deluje kot krovna organizacija vseh profesionalnih lutkovnih gledališč. Tako enakovredno zastopamo javna zavoda, nevladne organizacije ter posameznike. Ker na lutkovnem področju deluje malo ustvarjalcev in ker si vsi prizadevamo za iste cilje – promocijo in razvoj lutkovnega gledališča, ni velikih razhajanj med javnima zavodoma in NVO. Glavni projekt, ki ga izvajamo, je Bienale lutkovnih ustvarjalcev, ki je tekmovalni pregled najboljših uprizoritev v Sloveniji, kjer se predstavijo tako NVO kot javna zavoda. Smo (oz. naj bi bili) sogovornik z ministrstvom za kulturo glede potreb celotne lutkovne scene.
Kje vidite prednosti povezovanja ustvarjalcev in strokovnih združenj v kulturi?
Strokovna združenja so nujna, saj po eni strani predstavljajo vse ustvarjalce, rešujejo morebitne sistemske težave, so sogovornik z ministrstvom, po drugi strani pa skrbijo za razvoj področja, so edina, ki imajo vpogled v stanje, kjer se scena nahaja. Preizprašujejo in predvsem reflektirajo delo ustvarjalcev ter skrbijo za razvoj.
Kaj so največji izzivi lutkovnih ustvarjalcev, kako bi morala k njim pristopiti država?
Največja težava, s katero se sooča nevladna scena, je pomanjkanje financiranja s strani države. Lutkarji že dolgo nismo med prejemniki državnih sredstev (tukaj predvsem NVO), zato neodvisna lutkovna scena hira. Po letu 2008 je zaradi krize ugasnilo kar nekaj lutkovnih gledališč, ostala pa so bila primorana začeti delati predvsem komercialne projekte, da so lahko preživela. To se kaže na kakovosti predstav, saj sta oba javna zavoda v produkcijsko močnejšem položaju. Če so v 90. letih nevladna gledališča predstavljala 80% predstav, izbranih na Bienale lutkovnih ustvarjalcev, je na zadnjem, leta 2019, v tekmovalnem programu bilo 0 predstav, nastalih v NVO. To seveda ni kritika dobrega dela javnih zavodov temveč realen odraz stanja, saj imajo NVO nezadostne produkcijske pogoje.
Kako je na delo lutkovnih hiš, ustvarjalcev in nevladnih organizacij vplivala epidemija koronavirusa?
Z marcem se je vse ustavilo. Odpovedane so bile vse predstave, odpovedane so bile vse vaje. Šele konec maja so nekatera gledališča pričela s predstavami, a NVOji, ki večinoma igrajo po vrtcih in šolah, še zmeraj ne igrajo. Če se bo nezmožnost igranja po šolah in vrtcih nadaljevala tudi v jeseni, bo to pomenilo propad večine zasebnih lutkovnih gledališč, saj jim to predstavlja večino, če ne vsega prihodka.
Bi si želeli kakšne specifične ukrepe za blažitev krize na področju lutkarstva?
Sistemsko financiranje lutkovnih predstav NVO, saj je v zadnjih letih lutkovna umetnost s strani ministrstva tretirana kot nekaj neresnega, nekaj, kar je samo za otroke in s tem avtomatično samo tržno naravnana (na to kažejo utemeljitve za nefinanciranje strokovnih komisij). Uvedba novega specializiranega poklica s področja kulture – Lutkovni ustvarjalec, saj trenutna (animator lutk in lutkovni tehnolog) pokrivata samo dva zelo specifičnega poklica, medtem ko večina lutkarjev počne več stvari – režira, izdeluje lutke, piše besedila, igra, animira … S tem bi bil status samozaposlenega v kulturi dostopen večjemu številu ustvarjalcev. Kratkoročno pa seveda podaljšanje UTD za samozaposlene, ker nihče vsaj do jeseni ne bo imel dela.
Kakšni so vaši načrti v prihodnjega pol leta?
Nadaljevali bomo naše redne aktivnosti, začeli smo s pripravami na Bienale, ki bo jeseni prihodnje leto. Predvsem pa se bomo potrudili, da lahko ministrstvu predstavimo svoje težave in želje ter da najdemo možnosti, da okrepimo lutkovno umetnost.