V Kulturosferi vsak mesec predstavljamo člane vsebinske mreže Asociacija, ki povezuje nevladne organizacije in samozaposlene v kulturi.
Tokrat smo se pogovarjali z direktorjem Zavoda Ars Ramovš Klemnom Ramovšem.
Kaj so za vas glede na vašo prakso ključne težave NVO, ki bi jih morala nasloviti prihajajoča vlada?
Predvsem bi moralo Ministrstvo za kulturo zagotoviti več sredstev za nevladni sektor. Kulturna politika še vedno sloni na modelu, ko zakonsko opredeljeni stroški plač v javnih zavodih zmanjšujejo manevrski prostor za sofinanciranje programov. Program bi morali postaviti pred zaposlitve, zneski za plače bi morali biti odvisni od izvedenega programa. Pri izvajanju sofinanciranja se v praksi med pojmoma projektno in programsko pojavlja anomalija. Razlika med tema pojmoma bi morala biti zgolj v opredelitvi delovanja, ne pa v načinu sofinanciranja. Program je skupek projektov, projekta se brez sorazmernih odhodkov delovanja ne da izvajati, razen morda v ljubiteljskih okvirih. S tem, ko ministrstvo v razpisih sofinancira samo t.i. projektne stroške, potiska profesionalne ustvarjalce na nivo ljubiteljskega ustvarjanja.
Nujne so spremembe pri razpisih in nadomestitev navidezno nevtralnega točkovanja s sistemom odločanja, ki temelji na recenzijah, torej ocenah izbranega programa oziroma projekta kot celote. Sedanja razpisna politika ne zagotavlja stabilnosti. Sofinanciranje bi moralo spodbujati boljšo produkcijo in ne bi smelo delovati izključevalno, kar je tudi posledica premajhnih sredstev.
Prav tako je treba upoštevati pomen posameznih programov za mednarodni ugled slovenske kulture in razvoj znotraj Slovenije. Nevladni sektor je zelo pester, to je bogastvo, ne more pa to delovati tako, da vse mečemo v isti koš. V našem primeru opažam na lokalni ravni mnenje, da smo nacionalni program in bi nas morala sofinancirati predvsem država, na državni ravni pa obratno. Pri financiranju je zavezništvo nacionalnega z lokalnim skoraj nično, enako je z medresorskim pristopom do sofinanciranja, brez domače podpore je evropsko črpanje močno oteženo, če ne že izključeno. Nekatere odločevalce očitno moti, če je neki nevladni organizaciji uspelo več, kot je bilo načrtovano. Nevladnemu sektorju je treba pri sofinanciranju zagotoviti kvote in z ustreznim pristopom stabilnost delovanja.
Katere spodbude za mednarodna gostovanja in udejstvovanje bi po vašem potrebovale nevladne organizacije v kulturi?
Če bi Ministrstvo za kulturo razpolagalo s sredstvi za sofinanciranje gostovanj, podobno kot evropske umetnike zunaj njihovih matičnih držav sofinancirajo Francija, Italija, Nemčija, Španija, Nizozemska in drugi, bi bili slovenski umetniki bolj izenačeni v mednarodni konkurenci. Treba bi bilo razvijati mrežo slovenskih kulturnih centrov in mrežo kulturnih atašejev. Ministrstvo bi moralo uspešnejše podpreti tiste, ki pridobijo mednarodna sredstva. Mi smo od 2011 z vključenostjo v dva partnerska projekta in eno lastno prijavo pridobili 270.182 EUR evropskih sredstev, od tega 31.112,54 EUR v 2015 ter od ministrstva za to leto prejeli 2.000 EUR spodbude. To je bila edina tovrstna spodbuda do zdaj, za katero smo se glede na razpisne pogoje sploh lahko prijavili.
Pred tedni ste se izpostavili z apelom javnosti glede stanja v kulturi.
Opozoriti sem želel na nevzdržne razmere, v katerih se nismo znašli po lastni krivdi. Obupnemu padanju sredstev smo se še nekako prilagajali, težko pa je držati finančno disciplino ob dodatnih »napakah« administracij. V odprtem pismu navajam predvsem neustrezne postopke na lokalnem (MOL) in nacionalnem (MK) nivoju. V pismu načeloma ne izpostavljam problemov neustrezne kulturne politike za mednarodno pomemben program, kakršen je Seviqc Brežice, ampak predvsem udarce. Članek v Dnevniku, ki je predstavil moje pismo, navaja mnenje enega izmed uslužbencev, da »naj bi ministrstvo poskušalo zajeziti povečano produkcijo in organizacijo več dogodkov s postopnim zniževanjem sredstev«. Zanimivo, ker si produciral več, ti režejo krila, strmo padanje pa imenujejo postopno zniževanje. Ob tem se je po hodnikih ministrstva še pred razpisom govorilo, kdo ne bo sprejet v štiriletno sofinanciranje (Seviqc Brežice, Carmina Slovenica, Slowind, …) in je bilo potem ocenjevanje temu pač prilagojeno. Minister po štirih letih odide, tudi nekaterim uradnikom preneha zaposlitev, to so zdaj prikladne osebe za prikazovanje krivde. Finančne posledice zgrešenih pristopov pa nosimo izključno mi. Pa če bi bili vsaj ustrezno sofinancirani, ko bi te težave lahko premagali sami. Vse to je zelo zaskrbljujoče. Spremembe gotovo zahtevajo nek napor, a za to vendar imamo na ministrstvu zaposlene.
Kje vidite smisel povezovanja in skupnega delovanja nevladnih organizacij v kulturi? Kaj bi morali biti skupni cilji?
Verjetno je edino razumno orožje pritisk javnosti. V kulturi predvsem strokovne, ker med prebivalstvom uživa dovolj ugleda. Pomembni so vsi štirje stebri: javni zavodi, nevladne organizacije, samozaposleni in ljubiteljska scena. Če je katerikoli teh stebrov šibkejši, je to slabo tudi za ostale tri. Kultura, ki jo tvorijo zgolj javni zavodi, je nepopolna. Treba se je še bolj povezati in s pritiskom na politiko dosegati spremembe. Tudi če se dela še tako hitro, je v tem trenutku to še vedno prepočasi. Skupni cilj kulturne politike bi morali biti ustrezni delovni pogoji za vse omenjene skupine, skupni cilj producentov pa dobra kulturna scena. Treba bi bilo razviti močan ne le kulturno politični, ampak politični blok, ki bi bil nosilec pritiska za spremembe. Mislim, da ne bi bilo nič narobe, če bi tak blok čez dve leti nastopil na volitvah.
Kakšni so načrti vaše organizacije v prihajajočih mesecih?
Pripravljamo program vrhunske kvalitete, vendar zaradi kriznih pogojev zelo omejenega obsega, z namenom, da dokler se ne uredi primerno sofinanciranje, čim dlje obdržimo ugled in mednarodni pomen blagovne znamke. Hkrati bomo v okviru možnosti poskusili čim bolj izvajati vse tiste vsebine, kjer lahko v kulturno sceno prispevamo več kot drugi. Če bomo v odnosu z ministrstvom dosegali potrebno, bomo lahko bolje participirali ne le v Slovenijo, ampak tudi v evropsko sceno stare glasbe, še posebej na področju jugovzhodne Evrope, kar je za prepoznavnost naše kulture zelo pomembno.