V razvitih demokracijah je civilna družba običajno aktivno vključena v procese spreminjanja in sprejemanja zakonodaje. Civilna družba je tista, ki je na terenu, in ki pozna težave deležnikov ter ima s tega vidika tudi dobre predloge za skupnostne rešitve.
Zato so se civilno družbene organizacije iz različnih sektorjev, med njimi tudi Asociacija, povezale v kampanji, ki ob nastajanju koalicije osvešča o pomenu vključevanja civilne družbe v procese sprejemanja zakonodaje.
Na novinarski konferenci so predstavniki različnih civilno-družbenih organizacij poudarili, da je ob nastajanju nove koalicije potrebno obrniti dosedanjo kadrovsko logiko sestavljanja vlade. Če se je v preteklosti iskalo zgolj mesto za posamezno strankarsko visoko pozicionirano osebo, je sedaj nujno, da ministrska mesta naposled zasedajo najbolj kompetentne osebe oziroma strokovnjaki za posamezno področje. Le tako je možno doseči, da se bo v prihodnjih letih o vsebini govorilo na argumentiran, vključujoč in konstruktiven način.
Na novinarski konferenci so prisotni izpostavili, da je odhajajoča vlada v preteklem mandatu kar 1.124 krat kršila Resolucije o normativni dejavnosti, ki sicer nalaga najmanj 30-dnevno javno razpravo o vsakem novem predpisu. Tovrstno rokohitrsko sprejemanje zakonodaje, brez resnega posvetovanja in usklajevanja s civilno družbo in ostalimi deležniki, je zagotovo kazalnik, ki nas kot družbo vodi v nazadovanje.
Civilno družbene organiazcije so na novinarski konferenci predstavila stanje in ključne ukrepe po področjih, ki bi se morali zgoditi v prihodnjem mandatu, da bi prišlo do pozitivnih premikov. Kampanjo spremlja tudi spletna stran, ki ponuja tudi vrsto oglasov za nove ministrice in ministre.
Na novinarski konferenci je predstavnik Asociacije Tadej Meserko predstavil tudi stanje in nujne ukrepe na področju kulture, ki bi se morali pričeti izvrševati v najkrajšem možnem času.
Dejstvo je, da kulturniki v mandatu pretekle vlade nismo imeli sreče, saj je ministrsko mesto najprej zasedla ministrica, ki se do tedaj s kulturo praktično ni ukvarjala, nato pa jo je zamenjal njen dotedanji državni sekretar, ki je nadaljeval politiko neusklajevanja z deležniki, kar je kasneje eskaliralo v podajanje predlogov, ki so bili odmaknjeni od realnosti in za kulturo povečini škodljivi.
Ena od težav je tudi, da se kulturo v političnem prostoru pogosto marginalizira, zato smo se ob tokratnih volitvah kulturniki in kulturnice odločili, da je potiskanja na obrobje dovolj. Združeni smo zahtevali primerno družbeno mesto za kulturo, zvišanje sredstev ter reformo kulturnega modela, torej nov, progresiven krovni zakon v kulturi in Nacionalni program za kulturo, ki bo znal nasloviti ključne težave, ki so se nakopičile v letih, bolje rečeno desetletjih nerazvojnega delovanja ministrstva za kulturo.
Glede nevladnega sektorja v kulturi je nujno, da se sredstva vsaj podvojijo, saj je zdajšnji nivo financiranja za tako velik obseg in pomen dejavnosti preprosto prenizek, da bi se ta segment kulture lahko razvijal, oziroma sploh obstajal. Pričakujemo reformo razpisnih mehanizmov in imenovanja strokovnih komisij. Pričakujemo zagotovitev ustreznega hladnega pogona, zapis NVO v krovno zakonodajo in ustrezno razumevanje ter financiranje podpornih programov. Zaposlovanje v NVO sektorju je v primerjavi z EU povprečjem v Sloveniji porazno, zato je slednje nujno potrebno izboljšati. Glede samozaposlenih v kulturi pričakujemo uvedbo karierne dinamike, odpravo cenzusa, ureditev bolniškega nadomestila, reformo štipendijske politike in druge nujne ukrepe po posameznih področjih.
Predvsem pa od bodočega ministra oziroma ministrice za kulturo pričakujemo, da bo znal z dialoškim pristopom povezovati in ne deliti različne sektorje in akterje znotraj in izven kulture ter umetnosti, v sozvočju s potrebami terena reformirati delovanje ministrstva in sektorja ter delovati za in ne proti kulturi in umetnosti.