Tokrat bomo v rubriki Iz prve vrste govorili o glasbi in avtorskih pravicah. Člani Asociacije Moonlee Records se posvečajo predvsem izdajanju plošč prodornih sodobnih glasbenih skupin iz prostora nekdanje skupne države. Njihovi načrti vključujejo sodelovanje s številnimi festivali, hkrati pa napovedujejo veliko koncertov v letu 2018.
Pogovarjali smo se z Miranom Rusjanom, ki nam je predstavil svoje poglede na delovanje kolektivnih organizacij pri nas, govorili pa smo tudi o splošnem položaju ustvarjalcev in nevladnih organizacij. Nacionalni program za kulturo se mu zdi v točkah glasbenega založništva stihijski in brez koncepta.
Moonlee Records deluje na področju glasbenega založništva. Kako ste zadovoljni z zakonodajo s področja avtorskih pravic?
Moonlee Records se primarno ukvarja z izdajanjem plošč mlajše generacije perspektivnih kitarskih glasbenih skupin iz območja bivše Jugoslavije (Repetitor, Žen, Seine, Nikki Louder, Bernays Propaganda, itn). Ne ukvarjamo pa se s publishingom, zaradi česar ima avtorsko pravo veliko manjši neposreden vpliv na naše aktivnosti. Naš fokus je usmerjen v čim boljše delovanje založbe v mednarodnem okolju, pri čemer ne čutimo, da bi bila veljavna avtorska zakonodaja kakšna bistvena ovira. Je zgolj okvir, znotraj katerega delujemo po svojih najboljših močeh.
Kako ocenjujete domačo zakonodajo na področju kolektivnega urejanja avtorskih in sorodnih pravic in kaj menite o prenosu zakonodaje v realnost? Kje vidite možnosti za izboljšave?
Po mojem mnenju je ključni problem izvedba zakonodaje v praksi oz. zlasti transparentnost delovanja kolektivnih organizacij za upravljanje avtorskih pravic, ki zbirajo in delijo izdatno malho nadomestil za uporabo avtorskih del.
Transparentnost je še posebej na preizkusu, ko gre za mednarodne avtorje in izplačila med kolektivnimi organizacijami iz različnih držav.
Z vidika koncertne dejavnosti je vsekakor zanimiva izjema možnosti uveljavljanja individualnega upravljanja avtorskih pravic avtorja/izvajalca za posamezen koncert, ki lahko pomembno finančno razbremeni zlasti organizatorje manjših koncertov. Po drugi strani pa je minimalni pavšalni znesek nadomestila za posamezen koncert izredno visok, zlasti v primerjavi z drugimi evropskimi državami.
V procesu sprejemanja je Nacionalni program za kulturo. Kaj menite o dokumentu predvsem v točkah, ki zadevajo področje glasbe?
Moram priznati, da se v program nisem poglabljal v podrobnosti, ampak sem ga samo preletel. V spominu mi je ostalo, da je prejšnji NPK 2014-2017 zelo konkretno postavil cilje na področju glasbenega založništva, ki pa so bili povsem skregani z realnostjo (globalni trend zmanjševanja prodaje fizičnih fonogramov; odsotnost osnovne infrastrukture za promocijo in distribucijo) in kot taki neuresničljivi.
Po drugi strani pa predlog NPK 2018-2025 glasbenega založništva praktično ne omenja, kar je samo po sebi dovolj zgovorno o obstoju strategije na področju glasbenega založništva.
To navsezadnje potrjuje tudi vsakoletna sofinanciranja založništva s strani ministrstva za kulturo, ki podpira predvsem samozaložniške projekte posameznih avtorjev, zna pa odreči podporo izdajam nekaterih uveljavljenih založb. Povsem stihijsko in brez koncepta torej.
Kakšen se vam zdi položaj nevladnih organizacij v kulturi in samozaposlenih v kulturi pri nas in kaj bi bilo potrebno spremeniti?
Mislim, da je ključno izhodišče dejstvo, da je slovenski kulturni/glasbeni trg majhen, verjetno enostavno premajhen, da bi omogočal lagodno preživetje za samozaposlene in druge akterje v kulturi. Po mojem mnenju je pri svojih aktivnostih nujno gojiti mednarodno perspektivo, zlasti še pri bolj nišnih glasbenih praksah, kjer je bazen potencialne publike oz. odjemalcev še toliko bolj omejen. Za Moonlee Records & Booking je ključno, da smo mednarodno usmerjeni in da iščemo svoje možnosti na mednarodnem glasbenem prizorišču, kjer dejansko ustvarjamo tudi večji delež prihodkov.
Moonlee sodeluje z glasbeniki iz praktično vseh držav nekdanje Jugoslavije in vsi brez izjeme bi se strinjali, da imamo v Sloveniji najboljše sistemske pogoje za delovanje. To nikakor ne pomeni, da je vse idealno urejeno, vendar tudi ni vse samo in izključno ‘črno’ – do dna je še vedno daleč. Kljub temu pa je potrebno opozarjati na pomanjkljivosti in zlasti skrb zbujajoče trende – navsezadnje so vse pravice priborjene (in tu gre zahvala Asociaciji za zastopanje in borbo na sistemski ravni).
Čeprav po drugi strani menim, da ne gre vedno pričakovati od države ali mesta, da bo vedno nudila izdatne finančne podpore in reševala eksistenčna vprašanja umetnikov. Neodvisnost (=independent) je v glasbeni sferi pojem s posebnim pomenom. V mojih očeh to pomeni tudi neodvisnost delovanja od (ne)radodarnosti javnih financiranj. Le-ta so sicer dobrodošla, vendar naj ne bodo ključna gonilna sila za naše delovanje. Fantastičnemu bendu je potrebno izdati njegovo čudovito ploščo ne glede na pozitivno ali negativno odločitev nekega pisarniškega uradnika.
Kakšni so vaši prihajajoči projekti?
Pred kratkim smo izdali tretji album zagrebške skupine ŽEN, ki se januarja odpravljajo na trotedensko evropsko turnejo, v okviru katere bodo nastopile tudi na največjem evropskem showcase festivalu Eurosonic Noorderslag v Groningenu. Nato sledi domači festival MENT Ljubljana, kjer sem glavni koordinator konferenčnega programa. Spomladi se načrtuje še dve evropski turneji (Repetitor, Seine), ter številni koncerti po ‘regiji’. Trenutno intenzivno potekajo tudi dogovori za nastope glasbenih skupin na evropskih poletnih festivalih. Seveda pa bomo tudi leto 2018 obogatili s kakšno zanimivo diskografsko izdajo.