Rubrika, ki je namenjena refleksiji aktualnih kulturno političnih dogajanj, tudi z novim letom nadaljuje s postavljanjem ogledala naši kulturno-politični realnosti.
Uroš Korenčan, direktor Lutkovnega gledališča Ljubljana in predsednik Kolegija direktorjev slovenskih gledališč, v tokratni ediciji razmišlja o Nacionalnem programu za kulturo, v katerem zaznava številne nedoslednosti, netočnosti in odsotnost vizije. Predvsem pa ugotavlja, da smo po letih finančne krize prešli v krizo kulturne politike.
Vizija 2025 – umetna inteligenca in bralni krožki
Konec leta 2017 smo predstavniki nacionalnih združenj muzejev in galerij, splošnih knjižnic, pisateljev, poklicnih gledališč, nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju umetnosti in kulture podali skupno izjavo. V enotnost nas je združilo razočaranje nad ravnanjem pristojnega ministrstva ob pripravi strategije kulture za prihodnja leta.
Jeseni je bil v javno razpravo splavljen osnutek Nacionalnega programa za kulturo 2018 – 2025. Gre za novo generacijo strateškega dokumenta, ki naj bi za razliko od prejšnjih pokrival daljše obdobje (v skladu s spremembo področnega zakona ZUJIK iz leta 2016, se nacionalni program sprejema za obdobje najmanj osmih let), obenem pa ga od predhodnih distancira tudi uvodnik ministra Antona Peršaka, ki zapiše, da je ključni razlog za drugačnost strategije stanje na področju kulture. S takšno uvodno nastavitvijo bi optimistično lahko pričakovali, da se osnutek strategije loteva stanja na področjih kulture s cilji in ukrepi, ki bodo razrešili ključne težave resorja, a žal povedano ne bi moglo biti dlje od resnice.
Osnutek namreč bolj konkretnih ciljev in ukrepov praktično nima, stanje na področju kulture pa oceni na samosvoj način, ki bralca zmede in prepriča, da z ministrom ne živita iste kulture. Uvodna poglavja ter metodološko in podatkovno nekonsistentna analiza kažeta namreč povsem izkrivljeno stanje stvari in tako posledično ponujata tudi povsem neustrezne rešitve.
Avtorji osnutka ustrezno ugotovijo, da javna sredstva »preprosto ne zadoščajo«. Ključen razlog za takšno stanje pa najdejo predvsem v rasti števila izvajalcev in povečevanju obsega produkcije kulturnih dobrin – navkljub zapisani ugotovitvi, da se je delež javnih sredstev namenjenih kulturi v proračunu MK od leta 2008 do leta 2016 znižal za 28 odstotkov! Če upoštevamo, da so se odhodki ministrstva v zadnjih letih istega obdobja povečali na račun plač v javnem sektorju, je jasno, da so se sredstva, namenjena programskim vsebinam v kulturi zmanjšala v še večjem deležu in bi morala strategija vzpostaviti svoje osišče ravno okrog reševanja tega dejstva. Dokument pa podatek o znižanju sredstev za kulturo v času finančne krize (že v istem stavku) dopolni s podatkom o vztrajnem povečevanju izvajalcev (kar spodbija že priložena analiza ministrstva) in podkrepi s trditvijo, da število uporabnikov kulturnih dobrin ne sledi porastu produkcije (brez analitične podlage in v nasprotju z zadnjimi statistikami Eurostata). Citirajmo: »Rasti števila izvajalcev kulturnih dejavnosti in rasti ponudbe kulturnih dobrin ne spremlja enako izrazita rast števila uporabnikov teh dobrin, ki bi opravičevala zahteve po zviševanju deleža javnih sredstev za izvajalce dejavnosti; v nekaterih primerih kljub porastu obsega dejavnosti število uporabnikov pada ali pa kvečjemu zelo zadržano sledi rasti produkcije.« (osnutek NPK 2018-2025, str.9)
Skratka – minister ne vidi opravičila za zahteve za zviševanje deleža javnih sredstev kulturi, navkljub več kot tretjinskemu znižanju deleža v zadnjem desetletju. Hiperprodukcija kot naglavni greh slovenske kulture tudi sicer najbolj zaznamuje osnutek NPK, kar daje bralcu občutek, da avtorja kultura (izvajalci, produkcija) moti in celo ogroža. Nelagodje v kulturi je občutje, ki preveva celoten dokument, in vpelje neustrezne, a tudi škodljive predloge razvoja kulture v Sloveniji.
Vznemirljiva analitična taktika kot dodaten problem kulture vpelje še nesorazmerja med sektorji, panogami in geografskimi območji. Nesorazmerja so prikazana kot potencial reševanja na način – »nevladniki, sredstva za vas se nahajajo v javnem sektorju«, »filmarji, vaš denar imajo muzeji«, »Bela krajina, išči novce v Ljubljani in Mariboru« ipd.. Tovrstni manevri ne sodijo zgolj v kategorijo malomarnosti, temveč si zaslužijo tudi oznako namerne razdiralnosti.
Tako smo »združeni kulturniki« po zaključku javne razprave razočarano lahko ugotovili, da smo po desetletju finančne krize dočakali krizo kulturne politike.
Če navedenim pomanjkljivostim dodamo še vsaj resorno »mrtvoudnost« na področju omogočanja črpanja EU sredstev, popolno neaktivnost v zvezi z delovnimi razmerji in zaposlovanjem (dr. Vesna Čopič je ob obravnavi NPK situacijo slikovito poimenovala kot generacijski apartheid), vztrajno naprezanje ministrstva za potratno agencijsko predstavljanje kulture v tujini (nove SKICE = nova delovna mesta za zaslužne uradnike)… je bolje, da ne nadaljujemo. In zgolj ugotovimo – za nami je obdobje zamujenih priložnosti za slovensko kulturo, predlagani osnutek NPK ne poskuša niti vrniti izgubljenega, niti ne vsebuje razvojnih obetov, ker ne prepozna kakovosti in razvojnega potenciala kulture.
Zato nam ne ostane drugega, kot da terjamo od Vlade Republike Slovenije, da postopek sprejema nacionalne strategije za kulturo zaustavi in ga prepusti naslednji vladi. Naj se posveti realizaciji izvedljivega iz starega nacionalnega programa in pripravi relevantna izhodišča za strateški dokument nove generacije, ki bi se lahko (najbolj logično) časovno vezal na prihodnjo finančno perspektivo EU – po letu 2020.
Do takrat pa… stisnimo zobe in stopimo skupaj!
Uroš Korenčan, direktor Lutkovnega gledališča Ljubljana in predsednik Kolegija direktorjev slovenskih gledališč
* Stališče avtorja ne odraža nujno stališče uredništva glasila Kulturosfera, ki ga izdaja Društvo Asociacija.